Namestnik vodje kabineta Bele hiše Stephen Miller je v nedavni izjavi podal trditev, da realni svet temeljito upravljata sila in moč. Miller je poudaril, da so tovrstna načela »železni zakoni sveta«, ki prevladujejo nad mednarodnimi pravili in diplomatskimi vljudnostmi. Po njegovih besedah razprave o mednarodnem bontonu ne odražajo dejanskega stanja globalne politike, temveč so v ospredju predvsem zmogljivosti posameznih držav za uveljavljanje lastnih interesov. Takšna retorika odraža premik v zunanji politiki Združenih držav Amerike proti bolj realistični ali celo transakcijski doktrini, ki daje prednost nacionalni moči pred večstranskimi dogovori. Izjava je sprožila odzive v diplomatskih krogih, saj nakazuje na zmanjševanje pomena mednarodnih institucij in norm, ki so bile vzpostavljene po drugi svetovni vojni. Millerjeve besede potrjujejo usmeritev trenutne administracije k politiki moči kot primarnemu sredstvu za doseganje geopolitičnih ciljev.

Zgornji dom ameriškega kongresa je za sredino tedna, predvidoma za četrtek, napovedal glasovanje o ukrepu, ki bi omejil vojna pooblastila predsednika Donalda Trumpa v povezavi z Venezuelo. Pobuda se je pojavila v času zaostrenih političnih razmer v tej južnoameriški državi, kjer so Združene države Amerike aktivno podpirale opozicijo. Po poročanju televizijske mreže CNN, ki se sklicuje na vire blizu Senata, je cilj zakonodajnega predloga preprečiti morebitno enostransko vojaško posredovanje brez predhodne odobritve kongresa. Predlagani ukrep odraža naraščajočo zaskrbljenost zakonodajalcev glede uporabe izvršne oblasti pri vodenju zunanje politike in vojaških operacij v tujini. Čeprav Bela hiša trdi, da mora predsednik ohraniti prožnost pri varovanju nacionalnih interesov, so senatorji poudarili ustavno vlogo kongresa pri razglašanju vojne. Razprava in glasovanje sta bila razumljena kot pomemben signal ne le za administracijo, temveč tudi za mednarodno skupnost glede meja ameriške vojaške vpletenosti v venezuelsko krizo.

Administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa je sprožila vrsto sestankov z vodilnimi predstavniki ameriških naftnih podjetij, s katerimi želi preučiti možnosti za povečanje proizvodnje nafte v Venezueli. Pogovore, ki jih vodita minister za energetiko Chris Wright in državni sekretar Marco Rubio, so potrdili visoki uradniki Bele hiše. Glavni cilj teh srečanj je razprava o novih naložbah in izkoriščanju energetskih priložnosti v tej južnoameriški državi, ki razpolaga z največjimi dokazanimi zalogami nafte na svetu. Ta poteza sledi nedavnim geopolitičnim napetostim in kritikama iz regije. Kolumbijski predsednik Gustavo Petro je pred tem ocenil, da Trumpov pritisk na Venezuelo ni motiviran z bojem proti kriminalu, temveč izključno z dostopom do naftnih virov. Hkrati se Trumpova administracija znotraj lastne stranke sooča z opozorili, saj je senator Rand Paul izrazil zaskrbljenost, da bi morebitno vojaško posredovanje v Latinski Ameriki lahko razdrlo gibanje MAGA in povzročilo razkol v Republikanski stranki. Kljub ostri retoriki do režima Nicolása Madura je Trump nakazal tudi pripravljenost na neposredne pogovore, če bi to vodilo k rešitvi krize.

Ministrstvo za zunanje zadeve Združenih držav Amerike je poslalo jasno geopolitično sporočilo, v katerem je zahodno poloblo označilo za izključno ameriško vplivno območje. Ob objavi fotografije predsednika Donalda Trumpa je State Department poudaril, da gre za "našo poloblo" in da predsednik ne bo dovolil nobenih groženj varnosti v regiji. To dejanje neposredno odraža oživitev Monroeve doktrine, ki je postala temelj nove zunanjepolitične strategije Trumpove administracije. Sporočilo prihaja neposredno po vojaški operaciji v Venezueli, s katero so ZDA zrušile tamkajšnji režim in prevzele nadzor nad državo. Ameriška administracija s tem jasno sporoča svetovnim silam, zlasti Rusiji in Kitajski, da ne bo dopuščala tujega vmešavanja v Latinski Ameriki. Retorika poudarja vrnitev k agresivnejši politiki uveljavljanja ameriških interesov, ki se je stopnjevala vse od začetka leta 2026, ko so ameriške sile vdrle v Caracas.

Ameriške vojaške sile so v noči s petka, 2. januarja, na soboto, 3. januarja 2026, izvedle operacijo, v kateri so zajele venezuelskega predsednika Nicolása Madura in ga odstranile z oblasti. Ameriški predsednik Donald Trump je s tem dejanjem napovedal novo obdobje zunanje politike, v kateri namerava vzpostaviti popolno prevlado nad zahodno poloblo. Po Trumpovih besedah je cilj operacije zagotoviti varnost in gospodarsko blaginjo Združenih držav Amerike, s čimer si Washington prizadeva za neposreden nadzor nad dogajanjem na celotnem ameriškem kontinentu. Dogodek je sprožil ostre odzive v regiji, zlasti s strani mehiške predsednice Claudie Sheinbaum, ki je obsodila ugrabitev in opozorila, da Trumpova agresivna politika destabilizira celotno poloblo. Kritični so tudi domači politični nasprotniki; vodja senatne manjšine Chuck Schumer je izrazil zaskrbljenost nad Trumpovimi grožnjami drugim državam in poudaril, da so ljudje nad takšnimi enostranskimi vojaškimi posegi zmedeni. Operacija predstavlja vrhunec večmesečnih napetosti, med katerimi so ZDA stopnjevale pritiske z blokadami, sankcijami in tajnimi operacijami obveščevalne službe CIA na venezuelskem ozemlju.

Ameriški State Department je v uradni izjavi objavil, da Zahodno poloblo obravnava kot območje interesov Združenih držav Amerike. Izjava je bila objavljena na uradnem računu State Departmenta.

Ameriški predsednik Donald Trump je z vojaškim posredovanjem v Venezueli postavil nevaren mednarodni precedens, ki povzroča zaskrbljenost glede prihodnjih zunanjepolitičnih potez Združenih držav Amerike. Po neposrednih zračnih napadih in zaostritvi naftne blokade se v mednarodni javnosti vrstijo ugibanja, katere države bi se lahko v prihodnje znašle na seznamu ameriških tarč. Kritiki opozarjajo, da Trumpova administracija kaže pripravljenost na uporabo sile za dosego političnih sprememb v državah pod ameriškim vplivom, kar močno spodkopava mednarodno stabilnost. Evropska unija se trenutno trudi oblikovati enoten in koherenten odgovor na ameriško posredovanje, medtem ko analitiki opozarjajo na tveganja, ki jih prinaša takšna politika neposrednega vmešavanja. Trumpove grožnje drugim državam in njegova nepredvidljivost v zunanji politiki povečujejo napetosti v svetovnem merilu, saj dejanja v Venezueli kažejo na novo ero ameriškega intervencionizma, ki ne upošteva tradicionalnih diplomatskih poti in mednarodnopravnih norm.

Ameriški predsednik Donald Trump je v soboto med opisovanjem ameriške vojaške operacije v Venezueli uporabil nov termin 'Donroejeva doktrina', s katerim je poudaril svojo odločenost za prevlado Združenih držav Amerike na zahodni polobli. Izraz, ki ga je Trump pripisal neimenovanim virom, je neposredna izpeljanka iz Monroejeve doktrine iz 19. stoletja, ki je nasprotovala evropskemu kolonializmu v Amerikah. Analize kažejo, da so k uveljavitvi tega poimenovanja ključno prispevali ameriški desničarski mediji, ki so s svojimi argumenti in retoriko navdihnili predsednikovo zunanjepolitično držo. Uporaba tega termina sovpada z okrepljenimi prizadevanji Trumpove administracije za neposredno posredovanje v latinskoameriških zadevah. Medtem ko se predsednik doma spopada s pravnimi bitkami in nihanjem javnomnenjske podpore, svojo agendo navzven utrjuje z uporabo populističnih gesel, ki jih povzema po svoji bazi podpornikov in konzervativnih komentatorjih. 'Donroejeva doktrina' tako predstavlja simbolni premik k bolj agresivni in unilateralni politiki ZDA v regiji, ki jo Trump interpretira kot svojo lastno sfero vpliva.

Azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev je v intervjuju za lokalne televizijske postaje podal uradno stališče glede morebitnega sodelovanja Azerbajdžana v mednarodnih mirovnih ali humanitarnih misijah na območju Gaze. Poudaril je, da država nima namena tvegati življenj in zdravja svojih državljanov za interese drugih strani, s čimer je utišal ugibanja o aktivnejši vlogi Azerbajdžana v bližnjevzhodnem konfliktu. Poleg vprašanj zunanje politike se je Alijev dotaknil tudi notranjeureditvenih vprašanj. Izpostavil je uspeh upravnega modela, ki so ga vzpostavili v Gorskem Karabahu po ponovnem prevzemu nadzora nad tem ozemljem. Po predsednikovih besedah bi ta model upravljanja v prihodnje lahko razširili na celotno državo, kar nakazuje na morebitne strukturne reforme v azerbajdžanski državni upravi. Izjave odražajo trenutno usmeritev Bakuja k utrjevanju suverenosti in previdni zunanji politiki.

Češki premier Andrej Babiš je v ponedeljek, 5. januarja 2026, ostro obsodil ravnanje ukrajinskega veleposlanika v Pragi Vasilija Zvariča. Premier je veleposlaniku očital kršitev diplomatskega bontona in neprimerno vmešavanje v notranjo politiko države, potem ko se je diplomat ostro odzval na razprave o smiselnosti nadaljnjega financiranja Kijeva. Babiš je v svojem odzivu poudaril, da tuja diplomatska predstavništva nimajo pravice poučevati čeških izvoljenih predstavnikov o njihovih stališčih. Spor se je razplamtel zaradi kritik, ki jih je Zvarič naslovil na enega izmed čeških poslancev. Po mnenju predsednika vlade so takšni napadi nesprejemljivi in presegajo meje diplomatskih pooblastil. Incident je povzročil dodatne napetosti v odnosih med Prago in Kijevom, saj češka vlada vztraja pri spoštovanju suverenosti parlamentarnih razprav brez zunanjih pritiskov. Dogodek sledi obdobju povečanih diplomatskih aktivnosti, v katerih so češke oblasti že napovedale strožje protokole pri obravnavi tujih diplomatov.

Ameriški predsednik Donald Trump in senator Lindsey Graham sta v javnosti sprožila val odzivov s fotografijo, na kateri pozirata s podpisano kapo z napisom "Make Iran Great Again" (Naj bo Iran spet velik). Dogodek se je odvil v času, ko se v Iranu širijo protivladni protesti, ki jih ameriška administracija javno podpira. Fotografija, ki jo je na družbenih omrežjih delil senator Graham, simbolizira zaostrovanje ameriške retorike do teheranskega režima in neposredno podporo opozicijskim gibanjem v državi. Simbolična gesta s kapo, ki parodira Trumpov znani slogan, je bila objavljena neposredno po poročilih o domnevni ugrabitvi venezuelskega voditelja Nicolása Madura, kar še dodatno poudarja agresivno zunanjo politiko trenutne ameriške administracije. Medtem ko Washington trdi, da gre za podporo svobodi iranskega ljudstva, Teheran tovrstne poteze označuje za neposredno vmešavanje v notranje zadeve države in provokacijo, ki bi lahko vodila v dodatno destabilizacijo regije. Napetosti med državama so dosegle novo raven, saj Trumpova administracija v svojem drugem mandatu zavzema še bolj nepopustljivo držo do iranskega vodstva.

Ameriški predsednik Donald Trump je sprožil val razprav s trditvami, da se je z naftnimi podjetji posvetoval pred in po domnevnem zajetju Nicolása Madura, kar pa so vodilni predstavniki naftne industrije odločno zanikali. Trumpova strategija 'ameriške dominance' v regiji, ki vključuje stopnjevanje vojaškega in gospodarskega pritiska na Venezuelo, povzroča globoke razkole tako v njegovi bazi 'Amerika na prvem mestu' kot v širši ameriški politiki. Medtem ko predsednik zagovarja ostre ukrepe kot nujne za nacionalno varnost, kritiki opozarjajo, da bi takšna unilateralna intervencija lahko pustila Združene države Amerike brez strateških zaveznikov in s porušenim ugledom na mednarodnem prizorišču. Intervencionistična politika do Venezuele, ki se je v preteklosti stopnjevala od zasegov tankerjev do neposrednih napadov na infrastrukturo, zdaj neposredno vpliva na ameriško notranjo politiko. Naftna podjetja, ki so ključni igralci v regiji, opozarjajo na pomanjkanje komunikacije z Belo hišo, kar vnaša negotovost na energetske trge. Hkrati se znotraj republikanske stranke krepijo glasovi, ki se spopadajo z vprašanjem, ali so tovrstni tuji posegi v skladu z izolacionistično doktrino, ki jo je Trump prvotno zagovarjal. Situacija ostaja napeta, saj Trumpova administracija še naprej nakazuje možnost nadaljnjih operacij kljub odporu v kongresu in industriji.

Češki premier Andrej Babiš je po seji vlade ostro nastopil proti ukrajinskemu veleposlaniku v Pragi Vasilu Zvariču, češ da je ta s kritiko novoletnega nagovora predsednika poslanske zbornice Tomia Okamure prekoračil diplomatski kodeks. Babiš je poudaril, da tuja diplomacija nima pravice poučevati čeških politikov o njihovih izjavah, čeprav so bile te uperjene proti vojaški pomoči Ukrajini. Zaradi nastalega spora se bo zunanji minister Petr Macinka še danes sestal z veleposlanikom Zvaričem, da bi razjasnila stališča. Spor se je poglobil po novoletnem nagovoru vodje stranke SPD Tomia Okamure, ki je ukrajinske državljane označil za tatove in kritiziral pomoč Kijevu, kar je sprožilo oster protest ukrajinske diplomacije. Medtem ko Babiš zagovarja suverenost češkega političnega prostora pred tujimi pritiski, je predsednik države Petr Pavel napovedal, da bo vprašanje naslovil neposredno na srečanju najvišjih ustavnih činiteljev 26. januarja. Do takrat pa se pričakuje, da bodo diplomatski odnosi med Prago in Kijevom ostali napeti, saj je ukrajinski zunanji minister Andrij Sibiha že izrazil polno podporo ravnanju veleposlanika Zvariča.

V Londonu so uradno odprli veleposlaništvo države Palestine, kar je palestinski veleposlanik v Londonu označil za "zgodovinski trenutek". Otvoritev sledi priznanju Palestine s strani Združenega kraljestva več kot tri mesece prej in po dveh letih genocida v Gazi.

Ameriški predsednik Donald Trump je v nedeljo zgodaj zjutraj na svojem družbenem omrežju Truth Social objavil skoraj 100 objav, v katerih je širil različne teorije zarot in napadel politične nasprotnike. V svojem nočnem spletnem pohodu je Trump med drugim ponovil trditve o volilnih prevarah leta 2020, podvomil v legitimnost predsedovanja Baracka Obame ter namigoval na zarote glede priseljevanja somalijskih migrantov v Minnesoti. Objavil je tudi videoposnetek, ki guvernerja Minnesote Tima Walza neutemeljeno obtožuje vpletenosti v umore demokratskih politikov. Poleg notranjepolitičnih napadov so se pojavili resni očitki glede Trumpove zunanje politike. Odvetnik Norm Eisen je opozoril, da bi lahko bili Trumpovi nedavni pritiski na Venezuelo in domnevni načrti za državni udar povezani s finančnimi donacijami naftnih podjetij za prenovo dvorane v Beli hiši. Eisen je situacijo opisal kot korupcijsko zanko, kjer se zunanja politika uporablja za vračilo uslug zasebnim donatorjem. Hkrati so republikanski zavezniki, vključno s senatorjem Marcom Rubiom, stopnjevali retoriko proti vladam v Havani in Bogoti, kar dodatno zaostruje odnose v Latinski Ameriki.

Poljski premier Donald Tusk je izdal ostro opozorilo o prihodnosti Evropske unije in poudaril, da bo povezava postala nepomembna oziroma "uničena", če ne bo dosegla popolne notranje enotnosti. Tuskove izjave so sledile tednu povečanih zunanjepolitičnih trenj, ki so jih zaznamovali vojaško posredovanje Združenih držav Amerike v Venezueli in nove grožnje ameriškega predsednika Donalda Trumpa glede Grenlandije. Poljski voditelj je poudaril, da Evrope nihče ne bo jemal resno, če bo ostala šibka in razdeljena, ter pozval k solidarnosti po načelu "eden za vse in vsi za enega". Njegov poziv k poenotenju prihaja v času, ko se države članice Evropske unije spopadajo z različnimi pogledi na ključna geopolitična vprašanja, kar spodkopava skupno moč bloka na svetovnem odru. Tuskova retorika odraža vse večjo zaskrbljenost v Varšavi in Bruslju nad nepredvidljivostjo ameriške zunanje politike pod Trumpovim vodstvom. Premier je opozoril, da brez skupnega nastopa Evropa nima možnosti za učinkovito zaščito svojih interesov v vse bolj nestabilnem mednarodnem okolju.

Ameriški predsednik Donald Trump je po poročanju več virov blizu Bele hiše izključil možnost, da bi venezuelska opozicijska voditeljica María Corina Machado prevzela vodenje Venezuele. Glavni razlog za to odločitev naj bi bil njen sprejem Nobelove nagrade za mir, priznanja, ki si ga Trump že dolgo javno želi. Čeprav je Machado nagrado posvetila prav ameriškemu predsedniku, so viri navedli, da je bila njena privolitev v priznanje za Trumpa nedopustno dejanje. Eden izmed virov je celo trdil, da bi Machado že bila predsednica Venezuele, če bi nagrado zavrnila z obrazložitvijo, da pripada Trumpu. Kljub temu da kritiki poudarjajo nesposobnost Machado za vodenje države kot bolj realen razlog za njeno marginalizacijo, v ameriški administraciji prevladuje zgodba o osebnem zameru predsednika. Machado se je v zadnjem času močno trudila pridobiti Trumpovo naklonjenost in je javno podpirala njegovo agresivno strategijo do Venezuele, vključno z zasegi tankerjev, vendar to ni spremenilo predsednikovega stališča. Situacija kaže na prepletanje osebne nečimrnosti in zunanjepolitičnih odločitev v trenutni ameriški administraciji.

Evropska komisija se je odzvala na nedavne ameriške dejavnosti v Venezueli in ocenila, da so ti ukrepi ustvarili priložnost za demokratičen prehod oblasti v tej latinskoameriški državi. Tiskovna predstavnica komisije Paula Pinho je na novinarski konferenci v Bruslju poudarila, da se komisija ni spuščala v pravne opredelitve narave ameriških dejanj, temveč se je osredotočila na njihov politični učinek. Po mnenju Bruslja bi trenutne razmere lahko služile kot katalizator za spremembo političnega režima. Čeprav Evropska komisija ni podala neposredne pravne ocene o legitimnosti ameriškega posega, njena izjava nakazuje na usklajenost zunanjepolitičnih ciljev z Washingtonom glede vprašanja Venezuele. Pinhojeva je izpostavila, da je najpomembnejši vidik teh dogodkov odpiranje poti do demokratizacije republike, ki je že dlje časa v primežu politične in gospodarske krize. Izjava prihaja v času, ko se mednarodna skupnost ponovno osredotoča na stabilizacijo razmer v tej z nafto bogati državi.

Združene države Amerike so s pomočjo vojske in obveščevalnih služb izvedle obsežno vojaško operacijo na venezuelskem ozemlju, v kateri so zajele Nicolása Madura in njegovo soprogo Cilio Flores. Operacijo, poimenovano "Popolna odločnost" (Operation Absolute Resolve), so izvedle posebne enote Delta Force ob podpori letalskih napadov v prestolnici Caracas. Maduro je bil po zajetju prepeljan v Združene države Amerike, kjer se je že pojavil pred zveznim sodiščem v New Yorku zaradi obtožb o trgovini z drogami in vodenju narkokartela Cartel de los Soles. Zajetje je sprožilo ostre odzive v mednarodni skupnosti. Medtem ko administracija Donalda Trumpa pospešeno vzpostavlja začasno vlado v Venezueli in napoveduje obdobje ameriškega vodenja države, so levičarske vlade Brazilije, Čila, Kolumbije, Mehike, Urugvaja in Španije izrazile globoko zaskrbljenost in obsodile ameriško posredovanje. Države so v skupni izjavi zavrnile vojaško operacijo kot nesprejemljivo ugrabitev tujega voditelja. Razmere v Venezueli ostajajo napete, saj je Trump zagrozil vršilki dolžnosti predsednice Delcy Rodríguez s strogimi ukrepi, če ne bo sledila ameriškim navodilom.

Ameriški predsednik Donald Trump je po zajetju venezuelskega voditelja Nicolása Madura napovedal, da je Kuba naslednja država, kjer se obeta zamenjava oblasti. V pogovoru za medije je izpostavil, da je kubanski režim pripravljen na padec in da Združene države Amerike pozorno spremljajo razmere v Havani. Po njegovih besedah Kuba ne more več računati na podporo Venezuele, kar bistveno slabi položaj tamkajšnje komunistične partije. Državni sekretar Marco Rubio je ob tem poudaril, da je bil prav Maduro tisti, ki je s finančno in energetsko pomočjo vzdrževal stabilnost na Kubi. Z njegovo odstranitvijo se je Havana znašla v izolaciji, kar povečuje pritisk na predsednika Miguela Díaz-Canela. Analitiki hkrati opozarjajo, da bi morebitno nasilno strmoglavljenje režima lahko najbolj prizadelo temnopolte prebivalce otoka, ki se bojijo izgube socialne varnosti in porasta diskriminacije. Medtem pa kubanski izgnanci v ZDA proslavljajo dogodke in jih primerjajo s padcem berlinskega zidu.